Ponovno na smučkah…wohoooo!!!!
Uspelo mi je! Kaka carica. Samo 9 mesecev po zlomu noge sem bila na smučkah. Wohoo… Upam, da skozi to branje čutiš moje navdušenje in veselje ob tem dogodku.
Kako je potekal prvi smučarki dan po zlomu ti opišem v nadaljevanju, mislim pa, da si prvo vrstico v tem blogu zasluži trener Dejan Bizjak. Hvala ti za vse treninge, motivacijo, podporo. Hvala za tiste dni, ko sem že obupavala in se borila sama s seboj in bolečinami. Saj veš, da brez tebe danes ne bi smučala.
In kakšen je bil prvi smučarski dan?
Neprespana noč in tišina do Kranjske Gore
Padla je odločitev. Kranjska Gora bo lokacija prvega spusta po poškodbi. Manjše smučišče, kratke in položne proge ter dosti blizu Ljubljane.
Zvečer sem si pripravila smučarska oblačila in smučke. Tokrat sem se normalno počutila v oblačilih. Ko sem namreč nekaj mesecev po zlomu oblekla smučarske hlače, me je oblil leden znoj. Je pa srček kar lepo nabijal zadnji večer.. Naredila sem še zadnjo vizualizacijo smučanja in spat. No, spala nisem veliko. Nikomur ne povej, da sem se ponoči 3x preoblekla. Kaj je delala glava, psiha..?? Na koncu sem imela s tem več težav kot s samo športno pripravo noge. Noga je bila namreč natrenirana in pripravljena na akcijo.
V avtu na poti v Kranjsko Goro je bila tišina. Karkoli je poskušal Dejan komunicirat z mano, ni obrodilo sadov. Un moment, k noben vic ni smešen,… In mislim, da je bil tudi on pod pritiskom in je razmišljal, kako me bo zmotiviral, saj me toliko pozna, da je vedel, da me bo zagrabil strah.
Ko sva prispela na »kraj zločina«, sva imela še delo, saj je bilo treba nogo dodatno poviti, ker mi bi drugače ploščica pritiskala direkt na kost. Takole nekak sva povila, kot vidiš na fotki.
Dodatno zaščitena noga
Prvi spust
Adrenalin je naraščal, srce je nabijal… Na vrhu smučišča sem stopila s sedežnice. Nekaj minut sem stala in se koncentrirala, potem pa se spustila v nekaj zavojev. Noge so bile trde, noo… cela sem bila trda… taki leseni zavoji so bili.
Kok sem bila vesela, da sem ponovno nazaj na smučkah. Strah je bi sicer prisoten skozi cel dan, vsak zavoj malo manj…
Preveri mojo izjavo takoj po prvem spustu v spodnjem videu:
In gremo dalje…
To je to. Vrnila sem se na bele strmine. Vsak naslednji smučarski dan bo lažji, bo pa strah prisoten še nekaj časa.
Moram povedati še to, kako je izgledal prvi dan po smučanju. Noga se je razbolela, predvsem na delu, kjer se konča ploščica. Bolečina se je prenesla še v gleženj. To je bilo sicer po pričakovanjih. Nisem pa pričakovala, da bom toliko zmatrana – beri ubita – naslednji dan. Počutila sem se kot bi pretekla maraton. Pa ne zaradi noge – mišice niso nič pekle. Ampak očitno je psihološki del naredil svoje; ta ubije bolj kot vse ostalo. Poslušala sem svoje telo in počivala….
PSIHOLOŠKI DEL PRIPRAV NA SMUČANJE PO POŠKODBI (piše Dejan Bizjak)
- del – psihološke priprave doma
Kakršnakoli poškodba ni prijetna in pusti za sabo določene posledice. Kaj to pomeni? Pomeni, da se nam v glavi dogajajo scenariji, kaj je bilo, kaj se dogaja, kaj bi lahko bilo in kaj bo. Vsa ta vprašanja so povsem normalna in se pojavljajo. Hočeš ali nočeš. Kako se spopasti s temi mislimi? Najprej moramo vedeti, da smo poškodbo dobro sanirali in smo fizično pripravljeni na napore. Ko to vemo, se moramo še sami prepričati, da bo vse v redu. Kako to dosežemo?
Ko se nam dogaja, da podoživljamo scenarij poškodbe, le tega umirimo z dihalnimi vajami.
Primer: uležemo se in eno roko položimo na prsnico, drugo pa na trebuh. Sedaj se umirimo in dihamo umirjeno skozi nos. Pomembno je, da se prsnica ne premika in dihamo samo s trebušno prepono. Potem počasi začnemo z mislimi prehajati v obdobje, ko se nam je poškodba zgodila. Utrip bo najverjetneje začel naraščati, mi pa moramo z dihanjem uravnavati in kontrolirati situacijo.
Potem si predstavljamo situacijo, ko se vrnemo na kraj oziroma situacijo, ko se nam je zgodila poškodba. V tem primeru je bilo to smučanje. Najprej se umirimo z dihanjem, nato pa si z mislimi predstavljamo idealno situacijo, kako se bomo vrnili nazaj in izpeljali popolne zavoje. To ponovimo vsak večer pred spanjem ter zjutraj, ko se zbudimo.
- del – psihološke priprave na dan smučanja
Zadnji dan pred smučanjem je Meti vizualizacijo ponovila in se pripravila na dan, ko je plan smučanja spravila v prakso. V njenem primeru, ko se je zgodaj zjutraj začel njen dan, je ponovila postopek vizualizacije ter se pripravila na smučanje. Ko sva se peljala proti Kranjski Gori, mi je razlagala, kako se je ponoči zbujala in se potila. Vse to je del psiholoških priprav, saj se telo obrambno obnaša, ker ima v sebi še strah pred nezgodo in spomin, kaj se je zgodilo. Kot spremljevalec sem jo poskušal miriti, da bova začela počasi, najprej z zapenjanjem smučarskih čevljev, spogledovanje s smučiščem in šele nato s prvim zavojem. Po prvem zavoju bo takoj vse lažje. Kot poškodovanec pa poskušaš dihati čim bolj umirjeno s trebušno prepono ter držati umirjeno situacijo. Strah pa bo vedno prisoten in se slepimo, če mislimo, da bo kar izginil. Zato ga sprejmimo in ga uporabimo kot varovalo.
Prvi spust po zlomu noge (Kranjska Gora, 2.1.2019)
- del – psihološke priprave na samem smučišču
Ko sva prispela na samo smučišče, sva morala poviti nogo, saj je kovinska ploščica še pripeta na njeno kost in bi smučarski čevelj pritiskal prav tja. Zato sva naredila gumijasto oporo poleg ploščice ter obula čevelj. Potem sva šla počasi proti smučišču. Naredila še zadnje fotografije, srečala prijatelja, ki jo je še dodatno vzpodbudil in zmotiviral ter odšla na sedežnico. Na sedežnici začne poškodovanec podoživljati poškodbo še bolj živo, zato je pomembno, da se zbere in umiri svoje dihanje. To je šlo Meti prav super in na vrhu smučišča je bila odločena, da se spusti po smučarski progi. Kljub temu da sem videl njen strah in tremo, sem videl tudi željo, da ta strah premaga. Sledili so še zadnji napotki, besede vzpodbude in prepričanje, da zmore. Kar tudi je.
Tako je naredila prvih nekaj zavojev in kot rečemo »Skala se ji je odvalila« in vse je bilo lažje po teh nekaj zavojih. Kot trener pa sem videl, da ni pozabila smučati in ji je šlo prav odlično. Zato je bilo pomembno, da sva tisti dan naredila čim več kilometrine, da dobi občutek smučanja, zavojev in samozavest čim prej nazaj.
Seveda je po tem dnevu sledila nagrada…zaslužen vrček piva :), je zapisal trener Dejan Bizjak.
Meti s trenerjem Dejanom
Neprecenljiva izkušnja v mojem življenju, ki mi je dala misliti…
S tem blogom zaključujem moje pisanje.
Hvala vsem, da ste brali in spremljali mojo zgodbo. Upam, da sem z vajami, posnetki in svojim doživljanjem komu pomagala na njegovi poti okrevanja. To je bil namreč namen tega pisanja.
Zaključujem v smučarskem stilu: Vsem želim »rebrca in šajbo« na smučišču ter pazite nase, kamor koli vas bo pot zanesla.
Če želiš prebrati še ostale bloge, klikni tukaj.
Z ljubeznijo,
Meti
Če želiš prebrati blog 1. del, blog 2. del, blog 3. del, blog 4. del, blog 5. del ali blog 6.del, klikni na povezavo spodaj:
