S šoferjem v neznano in “samomor” na francoski urgenci
Dnevi v bolniški so se po eni strani vlekli, po drugi sem bila vesela, da sem v “svojem” poslu, kjer dela ne moreš 100% izpustiti iz rok. Leptop in telefon sta bila na dnevni bazi v uporabi. Sicer produktivnosti ni bilo ravno veliko, saj če si na močnih protibolečinskih tabletih si ves len, zaliman in celo malo zadet. Ko sem začela z uradno fizioterapijo na Polikliniki v Ljubljani, se mi je zdelo, da vsaj živim, saj sem za 2 uri na dan zapustila stanovanje. Seveda je bila tu cela organizacija mojega prevoza. Nekajkrat že pokličeš prijatelje, ampak v dopoldanskem času jih je večina v službah. Javni prevoz ni prišel v poštev, saj nisem mogla pokrčit dovolj noge, da bi splezala na trolo; kaj šele hodila peš do postaje. Že samo lazenje v avto je šlo na počas, tako kot poje Adi Smolar… “Zlo počas…” Še dobro, da so taksisti tam okoli klinike navajeni takšnih strank, ker dnevno prevažajo mamce in pravijo, da so navajeni čakati. Moram jih pohvaliti, da so mi tudi odprli vrata, dali v avto bergle… Like za taksiste 🙂
S šoferjem v neznano…
Moram reči, da tudi v Franciji po nezgodi je bil zelo prijazen šofer. Komunicirala sicer nisva nič, saj sem zadaj ležala (beri se zvijala od bolečin), on pa je vozil. Iz smučišča so me naložili v reševalno vozilo, moji prijatelji pa so šli urejat birokracijo zavarovanja. In so me kar samo pustili s tem šoferjem. Menda jih je potem stisnilo, kaj pa če me kam drugam odpelje.. saj poznamo te zgodbe z “ledvicami”… Iz smučišča do doline je bilo milijon ovinkov; dobila sem še vrečko za bruhat. V dolini je k meni prisedel simpatičen reševalec, črne rase. Tudi z njim nisva nič komunicirala, raznih bežnih pogledov in nasmehov. Pa ne osvajalskih, da se ne bomo narobe razumeli. In je sledila še švoh urca vožnje do bolnice.
Slika: Pogled iz reševalnega vozila
“Samomor” na francoski urgenci
Na urgenci sem preživela 24 ur. Groznih 24 ur. Več sočnih detajlov dobite naslednjič. Vrhunec dneva je bil okoli dveh popoldan (beri cca po 20ih urah na urgenci). Ležala sem na postelji, priklopljena na protibolečinsko flaško (hvala bogu za to flaško), zagrnjena z zaveso, pozabljena od vseh. Zaradi mobilizirane noge se nisem mogla nič premikat, kaj šele vstajat. V istem prostoru je bilo še nekaj ljudi, postelje ena poleg druge, vmes zavese. Slišali so se glasovi bolnikov poleg mene. Verjetno se je vsak spraševal, kdaj bo na vrsti, kaj bodo z njim naredili. Nekaj je bilo starejših, ki jih je bilo očitno strah, saj so kričali in vpili: “maaammma”. Kar naenkrat je zadaj za mojo bolniško posteljo pristopila mala starka z razmrščeno čupo. Izgledala je k iz kakega filma ali risanke, sam še “bradavica” ji je manjkala. Nekaj je vpila name, nisem je razumela kaj, potem pa mi je z vso silo potegnila infuzijo in vse kable dol. Nič nisem mogla, ležala sem z mobilizirano nogo, pripeta na posteljo. V tistem se mi je vklopil “alarm za preživetje”. Začela sem tuliti na žensko, da se je pobrala stran in v tisti haljici (napol naga) splezala nazaj v svojo posteljo. To vpitje ni priklicalo nobenega doktorja ali sestre. Sama sem nekako namestila nazaj vse kable v žilo in flaško dala poleg sebe. Upala sem, da se protibolečinske niso ustavile… ker to bi pomenilo grozno bolečino… in upala sem, da me čim prej odpeljejo iz te sobe, ker se mi je začelo rolati…
Slika: Urgenca v francoski bolnici
Wohooo, dobila sem izhod iz stanovanja
Po operaciji nisem smela kar en mesec in pol stopiti na nogo. Beri, čisto nič stopiti, tudi 1 % ne. “Čista jeba..”…. Največji izzivi so se pojavljali doma, ko ne moreš prinesti kozarca vode iz kuhinje do postelje…in takšne osnovne zadeve. Seveda možgani hitro poiščejo vse možne izhode – stol na koleščkih (jaz ga sicer nisem uporabljala), vreča v roki (s plastenko vode notri), ruzak na hrbtu ali izkoristiš prijatelje, da ti vse prej pripravijo poleg postelje. Jaz sem imela vse pri roki. Na robu postelje je bilo vse od tablet, povojev, čistilnih robčkov, krem, prigrizkov, obkladkov…
Dnevni izhod na fizioterapijo je predstavljal cel “hudič”. Uredit se, pridet iz drugega štuka, s taksijem do fizioterapije, 1,5 ure mučenja, spet nazaj na taksi, peš v drug štuk,..…potem pa je sledilo obvezno spanje. Ja, spanje je zelo pomemben del v času rehabilitacije, saj se v tem času telo hitreje regenerira.
V nadaljevanju predstavljam vaje, ki jih lahko delaš doma brez obremenitve noge. Potrebuješ samo eno žogo in elastiko (cena 2 m elastike = do 5 €).
VAJA 1: Priteg stopala z elastiko
Namen vaje je aktivacija mišic in vezi v gležnju.
Ker je po poškodbi še nemogoče stopiti na nogo, vajo izvajamo sede. Nogo položimo na tla, elastiko vpnemo in s stopalom vlečemo elastiko tako, da prste na nogi vlečemo k sebi in počasi popuščamo.
Vajo izvedemo po 15 do 20 krat v treh serijah.
VAJA 2: Krčenje nog s pilates žogo med stopali
Namen vaje je aktivirati primikalke ter stranske vezi v kolenu.
Žogo s stopali z občutkom stisnemo skupaj ter noge dvignemo rahlo od tal. Nato v opori zadaj na podlahteh krčimo noge k sebi ter nazaj v izteg.
Vajo ponovimo 3 krat, začnemo z 10 ponovitvami ter ponovitve dodajamo z vsakim treningom.
VAJA 3: Dvigovanje in vrtenje nog s stisnjeno žogo
Namen vaje je aktivirati mišice nog ter kolenske vezi.
Žogo stisnemo s stopali ter jo najprej dvigujemo in spuščamo kontrolirano.
Dodamo pa po dvigovanju še vrtenje. Noge dvignemo od tal ter s stopali krožimo v obe smeri po 10 krat.
Oba giba izvedemo po 10 krat ter v treh serijah.
VAJA 4: Dvig iztegnjene noge leže od tal
Namen vaje je aktivirati mišice nog.
Vajo izvajamo leže, z rokami se upiramo tal, jedro telesa pa stisnemo. Nogo počasi dvigujemo od tal ter spuščamo počasi.
Ponovimo 15 do 20 krat v treh serijah.
VAJA 5: Krčenje nog leže na hrbtu
Namen vaje je aktivacija trupa.
Položaj telesa pri vaji je lega na hrbtu, stisnemo jedro ter se z rokami upiramo tal.
Noge nato izmenično krčimo k telesu, drugo pa med tem iztegujemo ter je ne spuščamo na tla.
Ponovitve pri vaji: 20 krat pokrčimo vsako nogo ter vajo ponovimo 3 krat.
VAJA 6: Statično držanje noge od tal
Namen vaje je aktivacija mišic nog.
Je predvaja za dvigovanje noge, vendar če vaje še ne moremo izvajati, poskušamo 10 do 15 sekund nogo samo držati v zraku. Položaj telesa je lega na hrbtu, z rokami se upiramo tal, jedro pa je čvrsto stisnjeno.
V naslednjem blogu bom predstavila vaje, ko že lahko obremeniš nogo (stopiš nanjo) ter za »ocvirk« razložila kako je potekala 24 urna shujševalna, zakaj želja po kapljici vode in kako so francoske medicinske sestre osvojile besedi na »P«.
Se beremo, lep pozdravček,
Meti & Dejan Bizjak (osebni trener)
Če želiš prebrati blog 1. del in blog 2. del, klikni na povezavi.
