Želela sem si da bi kuhala kosilo in brala knjigo
Zadnje dva dni je bila norišnica. Narediti še to, pa tisto, pa poklicati domov (bog ne daj, da pozabim to), pa v službi vse razložiti (k da ne more biti nič brez mene)… Ura enajst zvečer. Madonca, še zavarovanje za tujino moram sklenit. In glej ga zlomka, še internet me heca. Že ugasnem laptop..Mah ne, rabim zavarovanje za vsak primer. Odprem nazaj, sklenem, plačam, pošljem na email potrdilo. Ok, zdej sem pa res pripravljena na dopust.
Spakirane smučke, tarok karte, kaka knjiga., če bi slučajno snežilo…
In težko pričakovana Francija. Wohoo… Akcija. Novi obrazi, novim dogodivščinam naproti. Po skoraj celodnevni vožnji (saj vemo kako to gre), prihod v Alpe deHuez.
Nedelja, 25. marec, prvi dan smučanja. Skoraj popoln dan. Jasno nebo, sonček, odlično pripravljene proge. Vztrajala sem (in aleluja da sem) da gremo na najvišjo točko, malo nad 3.000 metrov. No, tu je bil zrak že malo redkejši in se je malo bolj na škrge dihalo. No, tako sem dihala tudi malo čez drugo uro, ko sem padla na smučišču.
Slišala sem pok…
Brez heca, slišala sem pok. Ni se mi sicer sanjalo, kaj je. Kost, koleno, morda križna,..vedela sem samo, da to ni ok. Namesto solz so bile kletvice. Vsedela sem se v sneg. Kolegica, ki je prismučala do mene, se je še veselo smejala , češ, si zgrmela ha J…no, ta smeh je v sekundi izginil, ko je videla mojo faco. Stvari so se potem zelo hitro odvijale. Morda se je tudi meni tako zdelo, saj me je na trenutke »zmanjkalo«. Prišli so reševalci z aki, me nekako sezuli iz pancerja (pojma nimam kako) in me odpeljali. Že v ambulanti so vedeli, da….
Kuhala bom kosilo in brala knjigo
V ambulanti na smučišču so naredili posnetek noge. V mojih mislih se je že odvrtel scenarij, kako bom preostale dni dopusta kuhala kosila in čuvala otroke z mavcem na nogi, med tem ko bodo drugi smučali. Pa še knjigo mi uspe prebrati, za katero mi vedno zmanjka časa. No, tudi to je bila pobožna želja. Kaj kmalu so me obvestili, da je noga spiralno počena in da je potrebna operacija. Zdaj je izginila še zadnja sled mojega dopustniškega nasmeha.
Hojca že prvo dopoldne po operaciji
Prvo dopoldne po operaciji sta prišla v sobo terapevta. Najprej sem mislila, da se hecata, itak ju nisem razumela – malo v francoščini, malo v polomljeni angleščini. Vendar sta na vsak način želela, da vstanem s postelje in začnem hodit. Haha…sem si mislila. Vsa zadeta od protibolečinskih tablet (po moje sem pojedla dozo za cel hodnik preko noči). Še dobro, da nisem imela noža, ker bi si odrezala nogo..Ja, taka je bila prva noč po operaciji. No, ker sta vztrajala, sem vstala in se pogumno naslonila na »hojco«. In smo šli po hodniku gor in dol. Madonca je bil dolg hodnik. No, za mano sta peljala stol na koleščkih, če morda omagam. Seveda nisem, mojo trmo pa že poznate verjetno. In tako se je začela rehabilitacija. Že prvi dan..
Popoldan še »kintek«
Popoldan po kosilu sta mi pripeljala še napravo, s katero se krči koleno. No, moje koleno se ni veliko krčilo. Mislim, da sem štartala z 10 % pokrčitve noge. Ostalo je bilo trdo kot kamen, zatečeno; beri velikost krat dva in noga je bila črna od gležnja do riti. Šment, le kaj so delali z mano na operaciji?? Ko sem šla v bolnico, ni bilo nobene modrice..zdaj pa noga takšna kot da bi me »na smrt pretepli«.
Slika: Kintek – naprava za razgibavanje
No, to napravo za krčenje (kintek) so mi pripeljali vsak dan in me pustili gor po celo uro. Prav tako sem s tisto hojco strašila naslednja dva dni po bolnici. In ko sem prvič prištorkljala do wc- ja…uf…sem se vsaj kot človek počutila, da sem lahko šla normalno na wc. No, čist normalno ni šlo, saj se noga ni krčila. A kako sem sedela na školjki? Naj vam domišljija deluje…
Začni z rehabilitacijo TAKOJ
Cilj rehabilitacije je, da se takoj začne. Res da sem v Franciji takoj začela, vendar po vrnitvi v Slovenijo, sem dobila datum za začetek rehabilitacije čez 3 tedne. V začetku sem se še nekaj pritoževala, da se dolgo čaka, vendar so me kmalu prizemljili, da je to hitro. Ok, začnem čez 3 tedne. In do takrat??
Stvari sem vzela v svoje roke. In toplo priporočam tudi tebi, če se kdaj soočiš s to zadevo (upam da ne). Da bom 3 tedne ležala doma in delala nič, ni prišlo v poštev. Noga mi bo do takrat »odmrla« J
Tako sem se napotila do samoplačniškega terapevta. Cene v Ljubljani se gibljejo med 30-60 €. No, ta terapevt me je najprej okregal, da ne znam hodit z berglami. No, še to. Še hodit ne znam več. In sva šla vadit. Najprej bergla, potem ta noga, pa tadruga noga… lekcija po stopnicah gor in dol..No, to lekcijo sem kmalu osvojila, saj živim v 2. nadstropju brez dvigala. In te stopnice so bile konkreten izziv v tej moji bolniški.
Ker je bilo koleno zaradi tako močnega hematoma skoraj čisto negibljivo, mi je terapevt priporočal izposojo kinteka – naprave za pasivno razgibavanje. Cena okoli 6 €/dan. Ti dostavijo na dom, zmontirajo, edino sam moraš delat. S to napravo naj bi izboljšala gibljivost kolena in prepogibanje. Delala sem 2x na dan, tudi po 2 uri. Še dobro da je vse avtomatsko, ker sem lahko poleg gledala tv ali brala knjigo.
No, mišica na nogi je izginila v 14 dneh. Kot da je ne bi bilo. Kot da prej ne bi trenirala. Noga je bila brez oblike, kot puding se je »prelivala«. Tega seveda nisem bila vajena, saj sem drugače redno trenirala. No, tako sem si izposodila še elektrostimulacijo za vzdrževanje oz jačanje mišic. Tudi to sem imela 2x dnevno gor. Cena: 40 € na mesec.
Slika: Elektrostimulacija, Vir: www.matt-sport.si
Ja, kar nekaj denarja je šlo v štartu. Še dobro, da sem imela nahranjeno..saj sem kasneje videla, da je v času rehabilitacije važno predvsem to, kar narediš sam. To šteje najmanj 80, % vsega.
Tako mi ni bilo nič dolgčas doma, saj sem imela kintek in elektrostimualcijo vsak dan. Treba je še poudariti dejstvo, da z bolečinami zgleda dan čisto drugačen, kot če bi zdrav počel takšne stvari. Veliko je bilo spanja, malo tudi zaradi protibolečinskih tablet, s katerimi sem se filala 3 tedne noč in dan. Kot obsedena, sem gledala na uro ali je že minilo 8 ur od zadnjega tableta, da lahko vzamem naslednjega.
Kaj pa prehrana?
Ja tudi zanimivo področje. Milijon nasvetov vseh okoli sebe. Dejansko sem pazila, da je bilo veliko beljakovin in povečano železa, ker je bila še kri slaba po operaciji. Jemala sem glutamin za boljši imunski sistem in regeneracijo (cca 500 g – 12-15 €), 3x dnevno po 2 dozi; tableto železa ( 120 kapsul – 8-10 €) 1x dnevno, tablete kalcij + magnezij – (100 tablet – 12-14 €) 3x dnevno. Pa še kak kozarec mleka. Cel urnik prehrane in gibanja sem si naredila, možgani so bili namreč tud na »bolniški«. J
In tako so minili prvi trije tedni, ki sem jih preležala na nenormalnih dozah tablet (dost za cel lajf), glodala vse dodatke k prehrani in razgibavala koleno ter priklapljala elektrostimulacijo. V tem času sem vstala iz postelje samo za wc in 5 minutno kosilo. Obremenitev noge je bila 0%.
Naslednjič:
V naslednjem blogu bom predstavila vaje, ki jih lahko izvajate doma ter za »ocvirk« razložila, kako sem šla s šoferjem v neznano in skoraj naredila »samomor« na francoski urgenci.
Se beremo, lep pozdravček,
Meti