blog

Pot do širšega pogleda na gibanje

Feb 13, 2018 | Gibanje

Do not seek to follow in the footsteps of the wise. Seek what they sought. (Matsuo Basho)
Ne poskušajte slediti po stopinjah modrega človeka. Raje iščite, kar je on iskal. 

 

 
 
 
 

Veliko poti vodi na vrh gore “gibanja”. Nekatere so dobro označene in jih je prehodilo že mnogo ljudi, druge so težje, tretje poti kdaj neprehodne. Kako se odločamo, katero pot bomo izbrali? Ali so tisti, ki so že osvojili goro, nekaj posebnega in vedo, katera je najbolj primerna pot za nas? Je za nas bolj primerna katera druga pot? 



Sam sem poskusil že mnogo poti in velikokrat mi ni uspelo priti do vrha.



V fitnes industriji imamo veliko vodičev/trenerjev, ki nam svetujejo svojo pot do vrha kot edino pravo pot. Te poti so dostikrat dobro označene in velikokrat prehojene. To pa ne pomeni, da so primerne tudi za nas.

 

 

Prvi pohodniki so si morali sami utreti pot do vrha, saj za njih ni bilo narejene označene poti. Sami so se podali v divjino in ravno to je tisto, kar jih je naredilo dobro izkušene pohodnike. Odkrivanje divjine in neznanosti je nekaj, kar smo ljudje pozabili. Morda zato, ker nas je strah in smo vse življenje navajeni nekomu slediti.

 

 

Odkrivanje divjine bi lahko povezali z gibanjem in njegovo kaotično naravo. Danes redko vidimo ljudi igrati se z gibanjem, medtem ko je to nekaj, kar je otrokom naravno in počnejo brez zadržkov. Vsak njihov korak in igra sta pot v divjino in to jim ne predstavlja nobenega strahu. Z leti pa nam igranje postane tuje, saj nas družba usmerja v ustaljene in zožane poti, ki pa nas na koncu posredno ukalupijo v varnost in udobje. Tako se naš svet (kreativnost) gibanja krči in krči, dokler gibanje ne postane togo in specializirano. Namesto, da iščemo najhitrejšo linearno pot do vrha gore, bi morali ceniti odkrivanje lastne poti, kjer prihaja do ovir in problemov, ki jih moramo rešiti sami. Ovire na poti ali pa celo popolnoma neprehodne poti so glavni pokazatelj, na čem moramo ljudje kot gibalna bitja delati. Moč, mobilnost in funkcionalnost gibanja se razvijajo in krepijo v divjini, vendar danes hodimo po utrjenih asfaltnih cestah, kar nas naredi krhke in udomačene.

 

 

Danes trenerji večinoma razumejo svoje delo na način, da vodijo stranke po že ustaljenih poteh in jih učijo tehnik in veščin, ki so primerne za pot, ki so jo strankam sami določili. Tudi sam delujem že nekaj let kot osebni trener, vendar sem mnenja, da si stranka mora sama izbrati pot. Vloga trenerja pa je, da stranko pripravi na potovanje tako, da ji zagotovi dobro prevozno sredstvo in dober zemljevid. Pri svojem delu želim spodbuditi stranke k igri. Igra pa je nekaj, kar nam prinaša srečo v življenju in preko nje lahko sledimo svoji strasti. Strast naj tako postane naš zemljevid skozi nepoznano in nepredvidljivo pot skozi življenje. Utrjevanje nove poti zna biti zelo strašljivo in nevarno, vendar s pravim zemljevidom in pravo pomočjo pot postane zabavna in razburljiva. 

 

 

Preden pa se odločimo osvojiti goro po določeni poti, se moramo pozanimati o vseh poteh, ki so že bile prehojene. Tako dobimo pomembne informacije o gori in njenih nevarnih območjih. Kot osebni trener sem skozi večletno delo s strankami opazil sledeče zmote in pasti današnjega, sodobnega razumevanja fitnesa:  

 

  • Estetika pred zdravjem

    Vsi cilji treninga so osredotočeni le v oblikovanje telesa! Moški želijo imeti veliko mišične mase, medtem ko ženske želijo kar se da hitro shujšati. Sploh ne pomislimo, da imamo že v genih nekako zapisano/določeno telesno težo in da bi morda morali dati več poudarka na sprejemanje lastnega izgleda.
  • Dokazovanje in moč

    Bolj kot na varnost smo pozorni le na to, kdo nas opazuje in kako lahko pokažemo, kaj vse zmoremo. Dvigovanje (pre)težkih uteži in tekmovanje med seboj pogosto pripeljeta do mehaničnih poškodb telesa. Te pa nas ponavadi spremljajo vse življenje.
  • Marketing in zdravje

    Vsako leto nova dieta in nov način pravilnega treniranja! Zakaj nenehno iščemo najkrajšo pot do cilja? Ravno pot, ki jo prehodimo, da nekaj dosežemo, gradi našo osebnost in ob tem se lahko nekaj naučimo. Doseg cilja je samo trenutek veselja, ki mine. Ko se odločamo, po katerih stopinjah bomo hodili, bi bilo bolje, da se odločimo utreti lastno pot, saj smo tako sami odgovorni zase in za svoja dejanja. Potrebna pa sta objektiven pogled na situacijo in konkreten cilj.
  • Kmečka pamet in/ali “ekspert za vse”

    Ker je gibanje ali šport nekaj običajnega in kar počnemo vse življenje, hitro mislimo, da smo na tem področju strokovnjaki. Še posebno v dobi interneta se pojavlja veliko ”fitnes strokovnjakov”. Danes imamo ogromno gurujev pravilne tehnike dvigov, prehranskih svetovalcev itd. Po drugi strani pa večino dneva presedimo na delovnem mestu ali doma in ko pridemo v fitnes, se brez pomislekov ponovno usedemo na napravo.
  • Iskanje izgovorov in določanje prioritet

    Ljudje zelo hitro najdemo izgovor vsakič, ko nam kaj ni všeč ali nam ne gre. Še preden začnemo z neko dejavnostjo, že imamo v glavi za vsak slučaj pripravljen izgovor, zakaj se nekaj ni zgodilo, kot smo želeli. Najpogostejši izgovori v primeru telesne nedejavnosti so poškodbe. Ne mine dan, ko ne slišim stavka ”…ne morem, imam poškodovano ramo/koleno itd.”. Raje sploh ne pomislimo, da bi težavo odpravili, saj moramo zato nekomu plačati, da nam pomaga, kar pa je še huje…take vaje niso videti zanimivo! Lastnemu zdravju, vključno z odpravljanjem poškodb (še bolje pa z njihovim preprečevanjem), in notranjemu zadovoljstvu bi morali vedno dajati prednost. 
 
 
 
Največji problem vidim predvsem v tem, da si ne znamo postavljati (pravih) ciljev. Ne vemo, kaj si v življenju sploh želimo doseči.

Danes živimo v času, ko so najpomembnejši moč, uspeh in denar. To pa se tudi odraža na vrednotah, ki jih ljudje danes imamo. Veliko pozornosti posvečamo vizualni estetiki in izgledu ter t.i. Egu oz. Super-egu.

 
(Ego je sistem vzorcev, ki se vedno zgradi na fizičnem nivoju človeka. Na moč in vrsto naših vzorcev vplivajo trije dejavniki: duhovne danosti, psihofizične danosti in okoliščine, v katerih živimo. Egovski vzorci so v našem življenju trdne smernice za naše delovanje, obnašanje in reagiranje).
 
 
 

Če malo posplošim trenutno stanje, najbolj je pomembno, da smo čim višje na statusni lestvici in da izgledamo čim lepši in čim močnejši, pa čeprav s tem škodujemo drugim ali celo samemu sebi.

 

Kaj pa ima Ego sploh opraviti s fitnesom in postavljanjem ciljev?

Kot sem že omenil, okolje je najpomembnejši dejavnik pri oblikovanju našega ega in preko tega si postavljamo cilje. Okolje je tisto, ki nam pravi, bodi lep in močan, in na podlagi tega si zastavimo cilj. Vendar, ne smemo dovoliti, da vpliv okolja prevladuje pri naših odločitvah oz. zastavljanju ciljev in s tem prevlada nad razumom. Tako imamo veliko populacijo ljudi, ki ima ali pa želi imeti veliko denarja in si želi slediti lepotnim idealom, po drugi strani pa ima veliko težav z zdravjem, tako fizičnim kot psihičnim.

 

Če povzamem, več se moramo posvetiti svojemu lastnemu razmišljanju. Ne smemo dovoliti, da nas okolje odvrača od tako pomembnih stvari, kot je zdravje! Določanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev je eden od ključnih dejavnikov, da bomo uspešni in bomo uživali v procesu skrbi za svoje zdravje in dobro telesno pripravljenost. To pa nam bo dalo notranji mir in posledično fizično in psihično zdravje. Pozorni moramo biti na to, da sta telo in ”duša”/zavest neposredno povezana. Preko telesa informacije sprejemamo in oddajamo, zato moramo biti na te informacije bolj pozorni, še posebno v današnjem času, ko smo z vseh strani bombardirani z njimi!

Torej, zdravo telo – zdrav um – srečno življenje.

 

Za več informacij o filozofiji gibanja predlagam pregled bloga trenerja pod imenom Daniel Murakami

 

 

Določanje ciljev in naravno človeško gibanje

Kdaj in zakaj se sploh odločimo za določeno športno dejavnost in kaj želimo z njo doseči? Čeprav je gibanje ena od največjih potreb vseh živih bitij, mu v današnjem načinu in tempu življenja posvečamo premalo pozornosti. Ljudje ponavadi potrebujemo nek oprijemljiv razlog, da sploh začnemo z gibanjem oz. z neko športno dejavnostjo. Razlogi pa se razlikujejo od človeka do človeka.

Najpogostejši razlogi za gibanje so želje po moči, gibljivosti, vzdržljivosti in druženju. Na podlagi tega se odločamo za različne športne panoge, kot so bodybuilding, joga, tek ali pa ekipni športi.

Za vsako panogo pa so značilni določeni vzorci gibanja, zato lahko govorimo o specializaciji gibanja posamezne panoge. Vsaka specializacija pa lahko prinese s seboj tudi določene pomanjkljivosti, kot so nesorazmerje mišic, obraba sklepov itd. Namesto ozko specializiranega gibanja bi moral biti primarni cilj vsakega gibanja tako gibanje, ki je ljudem naravno.

 

 

Kako pa naravno človeško gibanje sploh izgleda?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo vrniti v preteklost, saj je gibanje zapisano v našem DNA. Skozi zgodovino človeštva smo najdlje živeli kot lovci in nabiralci in naše telo se je razvilo tako, da smo v teh nalogah bili uspešni. Evolucija nas je pripeljala do tega, da smo s pomočjo zelo razvitih možganov odkrili/razvili nove tehnologije. Čeprav se je človeštvo od takrat zelo spremenilo, pa to ne velja za naša telesa. Tako kot pri živalih, je tudi naše telo narejeno za gibanje in spopadanje v stresnih situacijah. Za svoje optimalno delovanje potrebuje tisto osnovno, človeku naravno gibanje, ki je kar se da raznovrstno (npr. skoki, tek, meti… ). Raznovrstnost ali, z drugo besedo, generalizacija gibanja pomeni tako gibanje, ki omogoča stalno učenje telesa novih veščin in s tem vpliva neposredno na zdravje.

 

Specializacija in generalizacija gibanja

Današnja družba se je iz nekega sociološkega ali razvojnega razloga razvila v družbo, ki močno spodbuja specializacijo. Specializacija sama po sebi sicer spodbuja razvoj in hkrati močno privlači ljudi, saj je za usvojitev nekega specialnega znanja potrebno veliko časa in energije, kar pa povzroči občudovanje v ljudeh. Vsi si namreč želimo biti posebni in edinstveni. Kot je značilno za vsa ostala področja družbe, se tudi področje fitnesa razvija v smeri specializacije. Nastajajo posamezne ozko specializirane panoge, ki pa jih vse tlačimo v isti koš z izrazom fitnes.

Tako imamo sicer veliko ponudbo različnih vadb, ki se osredotočajo na različne oblike gibanj, ne poudarjajo pa tistega, ki je za človeka najbolj naravno. Trenutno ne poznamo niti ene panoge, ki bi spodbujala človeku naravno gibanje. 

 

Velik promotor naravnega gibanja je Ido Portal. Spodbudil nas je, da smo začeli razmišljati o generalizaciji in naravnem človeškem gibanju ter njegovem vplivu na zdravje. Ido Portal meni, da človeka specializacija le ovira (omejuje) pri gibanju. Človeško gibanje je namreč tako širok pojem, da ga ne moremo oz. ne smemo kar preprosto omejiti z eno vrsto gibanja. Na osnovi tega izvira tudi eden od njegovih znanih rekov: ”We are human first, movers second and only then specialists. ” (Najprej smo ljudje, nato »gibalci« in šele nato specialisti.) 

 

 

Stopnje gibanja

Gibanje bi lahko razdeliti na tri stopnje, ki pa si ena za drugo sledijo:

1. Izolacija

Izolacija je prva in ena najpomembnejših stopenj v gibanju! V njen sklop uvrščamo gibalne vzorce, kot so počep, mrtvi dvig, potegi in potiski, rotacijske vaje, stabilizacija itd. Poleg vseh naštetih vaj, pri katerih uporabljamo predmete, pa sodijo sem tudi vaje z lastno telesno težo. Tako lahko tudi prvine gimnastičnega načina treninga uvrstimo med izolacijo (visenje, plezanje, telesni vzvodi). Z obema načinoma krepimo telo in obe vrsti gibanja sta enakovredni. V tej prvi stopnji je tako najbolj pomembno, da z vajami okrepimo telo. Predpogoj kakršnega koli gibanja je namreč moč celega telesa, to pa tudi pomeni moč v največjem možnem raztegu telesa. Z eno besedo bi lahko rekli, da v stopnji izolacije poskušamo postati kar se da mobilni (močni in hkrati gibljivi), da lažje usvojimo naslednje stopnje.

Izolacijo bi lahko za lažje razumevanje predstavili kot besedni zaklad. Večji kot je besedni zaklad, več besed poznamo in z lahkoto sestavljamo stavke in povedi. 

Najnižja oz. prva stopnja gibanja pa je za večino ljudi, ki se ukvarjajo z gibanjem/fitnesom, tudi najvišja faza, ki se je lotijo. Zavedati pa se moramo, da je gibanje veliko več kot štetje ponovitev, določanje kilogramov ali dirka s štoparico.

 

 

2. Integracija

Integracijo bi lahko z drugimi besedami poimenovali tudi kot koreografsko gibanje. Integracijo gibanja dobimo, ko eno gibanje povežemo z drugim gibanjem. Tako počep kar naenkrat ni več samo počep, ampak postane del nečesa večjega, bolj kompleksnega. Tako niz vzorcev gibanja oblikuje ”stavek” gibanja. Koreografski ples bi tako lahko uvrstili v sklop integracije. Na področju gibalnega fitnesa pa tako vrsto gibanja imenujemo LOKOMOCIJE. Lokomocije so večplastna gibanja, ki se izvajajo pri tleh. Poleg dobre osnovne mobilnosti in sposobnosti aktivacije zahtevajo veliko zavedanje telesa.

 

 

3. Improvizacija

Improvizacijsko gibanje predstavlja najvišji nivo človeškega gibanja.

Improvizacija tako vključuje izolacijo in integracijo, hkrati pa dodaja nov element, t.i. domišljijo gibanja. Če smo zgoraj opisali izolacijo kot besede in integracijo kot stavke, bi lahko improvizacijo opisali kot domišljijski spis.

V stopnji improvizacije poudarimo progresijo gibanja. Z močno integracijo in izolacijo lahko lažje improviziramo z gibanjem, vendar to ne pomeni, da je potrebno za dobro improvizacijo prvi dve stopnji izpopolniti. V improvizaciji moramo razmišljati kot začetnik in ravno to nas popelje k odkrivanju lastnega telesa.

Trening naravnega gibanja bi tako moral biti usmerjen v zelo raznovrsten trening, znotraj katerega lahko vsako situacijo preslikamo v naravno situacijo, ki jo lahko doživimo v življenju. Na ta način se lahko naučimo pravilno odreagirati v čisto realnih situacijah. Treniranje adaptacije uma in telesa na različne situacije je tisto, za kar je bilo človeško telo v osnovi narejeno. Na ta način ne treniramo le odziva telesa na neko situacijo, ampak tudi soočanje z njeno realnostjo in lažje sprejemanje le-te. Vsak dan se soočamo z različnimi situacijami in nikoli ne vemo, kaj se nam lahko v življenju zgodi.

Zato je pomembno, da v naše vsakdanje gibanje vključimo čim več različnih vrst gibanja. Namesto, da se osredotočimo zgolj na obvladanje določene panoge/prakse/giba, moramo svoj trening/prakso gibanja razdeliti na tri področja. Poleg treh področij gibanja pa imamo tudi tri področja učenja.

 

Področja učenja gibanja

  • Področje 1 – učenje novega gibanja
  • Področje 2 – gibanje je naučeno, vendar še ni izpopolnjeno
  • Področje 3 – gibanje je izpopolnjeno/obvladanje gibanja

 

Pomembno je, da se na treningu posvetimo vsem trem gibalnim področjem. Vedeti pa moramo da področje 1 ponuja največji izkoristek, saj poleg fizičnega napora vplivamo tudi na razvoj možganov.

 

Anže Spreizer 

osebni trener 

 
 
Vabljen na delavnico Movement&Play, kjer se bomo spoznali s temi stvarmi. PRIJAVI SE – KLIK 

 

Ti je zanimiv članek? Želiš prejemati še več koristnih vsebin? Napiši svoj email in mesečno ti bomo pošiljali sveže vsebine. 🙂

Hvala! Uspešno ste se prijavili!